[ Pobierz całość w formacie PDF ]
krãme; po vino so morali poslati k RoÏmanu.
»Toda ne praviti,« je dejal Tetrev, »da sem jaz tukaj!
Zakaj? To bom povedal.«
Mati je prinesla na mizo kruha, orehov in sira in sedla
k oãetu; hãi je 0 la flancate cvret.
»Stvar je namreã taka,« je dejal Tetrev in ugriznil zdaj
v sir, zdaj v kos kruha. »Za orehe jaz Ïe nimam zob. Ali
mi verjame0 , da ne morem veã zaÏviÏgati? Stvar je pa ta,
kolikor sem sli0 al ali je res, ali ni res, to meni niã mar
da bi tudi RoÏmanova Reza vzela Ga0 perja, samo da
bi pokimal. Toda fant je pameten in se drÏi mene. Pri
vas se bo Ïenil. O, Liza, flancate! Vidi0 , to je za moje
zobe, ki imam Ïe vse se0 tete. Le poãakaj, dekle, jaz ti
pripeljem Ïenina, kakr0 en se ti spodobi.«
»âe bo le res, Tetrev,« je dejala Liza in postavila skle-
do na mizo.
»Kaj bi ne bilo res, ko imate toliko Ïita v kozolcu! Am-
pak stvar je taka. Molãati je treba. Kadar se kdo Ïeni, so
vsi jeziki pokonci. Jaz ga pripeljem sem enkrat, dvakrat,
v tretje bo steklo, boste videli. Saj fant pozna hi0 o in po-
zna dekleta. Kako te je pa Ïe hvalil, Liza! Rekel mi je, da
je takih deklet malo v na0 i fari.«
212
SVETLOBA IN SENCA
BESeDA
»Oh, kako se laÏete, Tetrev!« se je branila Liza, rdeãa
od veselja.
ȉe meni ne verjame0 , njemu bo0 menda vendar ver-
jela.«
»Z na0 im Andrejem sta se bila pred kratkim nekaj
skavsala,« je dejala mati.
»To ni niã. Odkar svet stoji, so se petelini kavsali in
fantini ravsali. Jaz sem se tudi in ti, KriÏman, tudi. To se
vse sproti pozabi. Ne bo dolgo, in jaz pripeljem Ga0 per-
ja, zveãer in tako, da ne bo nihãe videl; zakaj ãe bi RoÏ-
mani to zvedeli, bi udarili na veliki zvon.«
»Dobro bi bilo,« je menila mati, »da bi nam ti malo
poprej namignil, da se kaj pripravi.«
»Moja skrb, mati. Zdaj grem pa spet ãez dvori0 ãe in
za vrti domov; Ïe veste zakaj; in, mati, ãe mi ti kaj po0 -
lje0 saj ve0 , kdor niã nima, ta vsega potrebuje skri-
vaj!«
»Poãakaj, Tetrev!« je dejala mati, ki je bila prebrisana
Ïena in je Tetreva hitro razumela. »Tale kos sira in pa
nekaj flancatov vzemi s seboj!«
Doma si je priÏgal Tetrev pipo, si postavil stol pred
hi0 o, gledal po vasi, kjer so se priÏigale luãke, in pre-
mi0 ljeval, kako bo rinil svojo zadevo naprej. Pri RoÏma-
nu so mu bili bolje postregli. HvaleÏnost bi zahtevala, da
pelje Ga0 perja najprej k RoÏmanu; ampak bati se je bilo,
da se ne bi Ga0 per takoj Reze poprijel, tako da bi ga ne
213
SVETLOBA IN SENCA
BESeDA
bilo veã spraviti h KriÏmanu. Lize se ni bilo toliko bati;
s svojimi flancati, si je dejal Tetrev, ki se je bil tega cvrtja
nekako preobjedel, si ga ne bo pricvrla. Torej najprej h
KriÏmanu, potem pa za par hi0 naprej! Ne mudi pa se
nikamor. Tetrev se je namreã bal, da se mu po zaroki ne
bo veã tako dobro godilo; saj je v dolgem Ïivljenju spo-
znal, da je dobrota sirota in da je hvaleÏen samo siro-
mak, kakr0 en je on, ker ga niã ne stane.
A kako nepotrpeÏljivi so ljudje! Kako je moral Tetrev
tolaÏiti RoÏmane in KriÏmane, ãe0 da se stvar ne sme
prenagliti, da stori prilika veã ko pamet. Kadar je sreãal
Lizo, ga je vpra0 ala z oãmi, ali bo Ïe kaj; 0 e neuãakljivej-
0 a je bila Reza. Saj nista vedeli sitni Ïenski, kaj se to pra-
vi izvabiti Ga0 perja, ki ga ima Tone pred oãmi in Mana
v pesteh. A moral je iti na delo.
Ga0 per je Ïe kar naprej segel v Ïep in iskal drobiÏa, ko
ga je spet ustavil Tetrev. Ta sicer boÏjega daru ni zavrnil;
to bi bilo proti njegovim naãelom; menil pa je, da ima
nekaj drugega na srcu. Zaãel ga je vabiti, da naj gresta
malo v vas; denarja da mu ni treba nobenega; on se
mora vendar seznanjati s sosedi in poravnati mora 0 e
raãun pri KriÏmanovem Andreju in pri RoÏmanovem
Pepetu, ki bosta gospodarja kakor on; Tetrev da je Ïe vse
lepo napeljal.
Ga0 per bi bil sicer tadva raãuna raj0 i drugaãe porav-
nal; toda obljuba mu je branila, in mislil si je, da mu
214
SVETLOBA IN SENCA
BESeDA
Tetrev dobro svetuje. Sam vendar ni hotel iti z njim; saj
bi se utegnila zadeva z Andrejem in Pepetom drugaãe
zasukati, kot si je mislil Tetrev. Obrnil se je na Janeza in
mu povedal svoje razloge. Janez je bil takoj pripravljen,
in nekega veãera sta se odpravila fanta proti Tetrevovi
koãi.
»Ali dva sta pri0 la?« je skremÏil Tetrev sladki obraz;
priãakoval je bil samo enega in sku0 al je odpraviti Jane-
za; toda Ga0 per ga ni izpustil.
·li so h KriÏmanu, kjer je Liza Ïe flancate cvrla. Zaãu-
dili so se tudi tukaj, da sta pri0 la kar dva Ïenina; a spre-
jeli so ju prav ljubeznivo, in Andrej je segel obema v
roke; saj zahteva nekoliko hinav0 ãine skoraj vsak olikani
sprejem.
Glavno besedo je imel pri mizi Tetrev, ki je najprej
hvalil Lizo, kak0 na imenitna kuharica je, da za flancate
ni daleã naokoli nobene taki0 ne. Tudi mati jo je hvalila,
in oãe je pripomnil mimogrede, da bo imela tudi nekaj
krajcarjev in da se kljub temu ni niã prevzela. Tetrev se
je tudi spominjal rajnega KriÏmana, svojega dobrega
prijatelja, ki se Ïe toliko let v nebesih veseli in ki je prej
sebe in druge tako lepo tolaÏil, da je Ïe tak0 na letina.
Potem pa so zaãeli Tetrev in oba KriÏmanova milovati
Ga0 perja, ki ima tako lepo premoÏenje, v rokah pa niã,
ki mora delati kakor hlapec, samo brez plaãe. âudili so
se, kako da Tone tako hitro bogati. Ga0 per od konca ni
215
SVETLOBA IN SENCA
BESeDA
rad poslu0 al tega cikanja in namigovanja; raj0 i je govo-
ril z Lizo, ki je bila prijazna in ljubezniva z njim. in z
Janezom, vesela, da ima Ïe dva snubca. Toda starej0 i ga
niso pustili pri miru; vedno so silili vanj s svojim natol-
cevanjem in nezavedno, poãasi in polagoma je lezel
strup v Ga0 perjevo srce. Kako dostopen pa je vsak ãlo-
vek za milovanje in kako lahko in hitro se vsakemu do-
kaÏe, da se mu krivica godi!
»Ali ti kaj ve0 , Ga0 per, koliko ima0 dohodka, koliko
stro0 ka?« je vpra0 al gospodar.
»Jaz se zana0 am na varuha,« je dejal Ga0 per, ki se je
zaãel sramovati svoje nevednosti.
»Torej ni ãuda, da gre tako,« je dejal Tetrev. »Kdor se
zana0 a, tega zana0 a.«
»Koliko let pa bo0 0 e pod varu0 tvom?« je vpra0 al spet
gospodar.
»Jaz mislim, da dve in pol,« je dejal Ga0 per, ki se je Ïe
zaãel smiliti sam sebi, ko so ga drugi tolikanj milovali.
»Z Janezom sva pol leta vsaksebi; ta pojde v jeseni k
vojakom.«
»Par let prej bi te vendar lahko izpustil iz krempljev,«
je dejala mati; »saj ima Ïe dosti dobiãka.«
»Kdor je dober mizar, ni vselej dober gospodar,« je
menil oãe. »Premisli, Ga0 per! Lansko leto je bilo krme
malo in Ïivina poceni; letos je draga. âlovek bi mislil, da
bo pameten gospodar takrat kupoval, kadar je poceni,
216
SVETLOBA IN SENCA
BESeDA
in prodajal, kadar je drago. Zate je pa varuh lani proda-
jal in letos kupoval. On seveda ni imel niã izgube, ti pa.«
Ga0 per je spoznaval, kako naklonjeni so mu KriÏma-
novi, ki se tako vleãejo za njegove pravice, spoznaval pa
tudi, da stric Tone, ki ga je on toliko spo0 toval, ni bolj0 i
[ Pobierz całość w formacie PDF ]